V luči
preteklih zgrešenih javnih investicij in v uvid načrtom investicij,
ki nas v prihodnje čakajo v Slovenskih goricah, je cilj članka
opozoriti, da zaprt trg arhitekturno-inženirskih idej pri javnih
investicijah povzroča velike finančne in družbene stroške.
Šokantno
je, da se v Sloveniji, ob uresničitvi javnih investicij (stavbe
splošnega družbenega pomena, večstanovanjske stavbe, ceste,
poslovne stavbe,..) za manj kot 5% (cca. 5 od 150) pridobljenih
gradbenih dovoljenj organizira iskanje najboljše
arhitekturno-inženirske rešitve s pomočjo javnega natečaja.
Če smo
se leta 1990 odločili za tržno ekonomijo, je problem, da ugotovimo,
da živimo v ekonomiji, kjer je 95% javnih investicij vodenih izven
odprtega trga. Torej nimamo prostega trga idej, temveč predmoderno
stanje družbe, kjer je so akterji za posel potegujejo v neformalnih
sistemih odnosov. Tak sistem daje vtis nepravičnosti, če jemljemo
naš družbeno-ekonomski sistem resno.
Zaradi
odsotnosti trga nastajajo različni stroški. Omejevanje konkurence
predstavlja pomoč določenim subjektom, ti pa energijo, ki bi jo
vlagali v izboljševanje produktov, vlagajo v boj za pridobivanje
pomoči. Celotna skupnost plača zapitek za izkrivljanje sistema, za
pridobivanje pomoči.
Še
večji strošek je nepreglednost sistema, ki je posledica
izkrivljanja trga z namenom doseganja želenih rezultatov. Načelno
velja – če želi družba iz kakršnegakoli razloga določeni
družbeni skupini pomagati, naj ji da denar. Sistematično
izkrivljati sistem, da se neki družbeni skupini pomaga je bistveno
dražje. Č se odločitve (o posameznih gradnjah, izboru
projektantov,…) sprejemajo v nepregledno, si kot družba ne uspemo
zastavljati pravih vprašanj. Vse rešitve, ki smo jih v osrednjih
Slovenskih goricah izbrali za reševanje problema odvajanja in
čiščenja odpadnih voda so tipičen primer delovanja takšnega
sistema. Ne vemo, kdo je sprejel odločitev za gradnjo takšnega
sistema kanalizacijskih omrežij in čistilnih naprav. Verjetno pa
niti tisti, ki so sodelovali v procesu odločanja, ne čutijo da bi
bili sami osebno kakorkoli odgovorni za sprejeto odločitev.
Pregleden
sistem odločanja omogoča tehtanje idej. Dogovarjanje je naporno in
dolgotrajno, zato je vabljiva ideja lika razsvetljenega vladarja, ki
se lahko hitro odloča o zapletenih dilemah. A sam koncept
demokracije temelji na izkušnji, da lahkotnost odločanja hitro
pripelje tudi do katastrofalno napačnih odločitev. Velikopotezni
projekti neuporabnih poslovno-obrtnih con in nefunkcionalnih ter
neprijaznih stanovanjskih sosesk po naših občinah ter termalnega
kompleksa v Benediktu so in bodo žal nazoren primer teh trditev.
Naslednji
strošek nepreglednega sistema je ustvarjalnost. Zaprto okolje,
obvladovano z mrežami neformalnih odnosov, je najbolj obremenjujoče
prav za najbolj nadarjene arhitekte in projektante. V odprti igri, z
jasnimi pravili je bistveno lažje odstopati od povprečja,
eksperimentirati in preizkušati nove poti. Zaprta skupnost, v kateri
se vsak boji, da ne bi prekršil katero od neformalnih pravil igre,
najprej izloči izstopajoče.
Družba,
ki ne uspe doseči blaginje, ni verodostojna in lojalnost neformalnim
mrežam odnosov se v krizi poveča. V sistemu, ki temelji na trdno
povezanih neformalnih omrežjih (klikah), je veliko tveganje ostati
zunaj. Za posameznika je to lahko eksistencialnega - preživetvenega
pomena. Vpetost v sistem je bistveno pomembnejša za preživetje
posameznika v taki skupnosti, kot pa kvaliteta arhitekturne
produkcije. Pri takšnem razvoju je neminovno pričakovati padec
kvalitete.
Problem nepreglednega javnega
naročanja je kompleksen in rešitve niso enostavne. A za začetek se
je potrebno zavedati množice stroškov, ki jih prinaša zapiranje
prostora. Inženir ali arhitekt, ki “se znajde” in pride do
javnega naročila mimo odprtega postopka, povzroči stroki praviloma
bistveno večjo škodo, kot je njegov profit.
Drago
Weinhandl
